V Ljubljano sem odrajžal, da bi dohtar postal.
Sem vse noči študiral, sem se mantral ko ž’val.
Ko napravil sem izpit, smo šli se zapit.
Slonela je pri šanku z belo rožo v laseh,
sem dal ji cigareto, sem jo vprašal za ples.
A oštja gospodična in te lepe oči, a ona odgovori:
“Pa daj nehi no!”
Nancy, Nancy iz Ljubljane!
Nancy, ma oštja vi ste zame.
Nancy iz Tezame, bambola.
Od tistega večera jaz na faks več ne grem,
ne gre mi za študirat pa tud neč več ne jem.
Mi cimer Ferdo pravi: “Ti si pr’bit!”
ma Ferdo, piš se v rit.
Mi mama je poslala par domačih klobas,
sem v študenta jo povabil, sem pel ji naglas.
Gospodična Nancy, nonstop mislim na vas,
odmeva mi simpatični glas:
“Pa daj nehi no!”