Lohk’ ti je žal za zvezde na nebu.
Lohk’ ti je žal za nedolžne oči.
Tud’ rože na oknu kmal ovenijo,
če jim vzameš toploto in ugasneš luči.
Nisem to’k nor, da bi kopu seb jamo.
Nisem to’k star, da bi se mi kam mudil.
Vse, kar sem hotu in želu od tebe je,
da se zjutri ob teb lohk’ zbudim.
Zate sem dihu, zate se hranu,
pazu zaklade, hijene zavaju,
v temi sem gledu, v temi te branu,
vse tvoje želje sem soncu najavu.
Z mano si cvetela, z mano bila si vse,
skupi sva čutila potrebo po še.
Plesala si na soncu, bla si brez sramu,
zdej pa tvoje sanje spijo na dežju.
Ne, ne, nisem več s tabo.
Ne, ne, ne bo me več tle.
Še zdej mi ni jasn zakaj si ubila
tist, kar je nama pomen’l vse.
Ne, ne, nisem več s tabo.
Ne, ne, bo me več tle.
Sam’ neki boš mogla vedet za zmeri:
ostal ti bom sam’ moj srce!
Zate sem dihu, zate se hranu,
pazu zaklade, hijene zavaju,
v temi sem gledu, v temi te branu,
vse tvoje želje sem soncu najavu.
Z mano si cvetela, z mano bila si vse,
skupi sva čutila potrebo po še.
Plesala si na soncu, bla si brez sramu,
zdej pa tvoje sanje spijo na dežju.
Ne, ne, nisem več s tabo.
Ne, ne, bo me več tle.
Še zdej mi ni jasn zakaj si ubila
tist, kar je nama pomen’l vse.
Ne, ne, nisem več s tabo.
Ne, ne, bo me več tle.
Sam’ neki boš mogla vedet za zmeri:
ostal ti bom sam’ moj srce!