Priznam le eno misel: vztrajne sreča doleti.
želim okusiti čimveč stvari,
raziskujem, na napakah se učim,
le tako izkušnje si pridobim.
Vsak si svojo pot tlakuje sam,
jaz občutku se predam.
Spoznam, da prava pot ni vedno trden most,
včasih padec zaboli.
Odločen je korak vsak, ki ga naredim,
in vedno spremlja me pogum.
Visoke so ovire, zame hiše so iz kart,
na zunaj trdne, zruši jih še prst.
Ne obupam, se ne dam, saj moč imam,
da svet objamem, sonce vzamem v dlan.
Vsak si svojo pot tlakuje sam,
jaz obeutku se predam.
Spoznam, da prava pot ni vedno trden most,
včasih padec zaboli.
Odločen je korak vsak, ki ga naredim,
in vedno spremlja me pogum.
Tudi če porušijo se vsi mostovi,
v temi izgubi se sled,
jaz zaupam le obeutku, ki me vodi,
dokler je ne najdem spet.
Spoznam, da prava pot ni vedno trden most,
včasih padec zaboli.
Odločen je korak vsak, ki ga naredim,
in vedno spremlja me pogum.