Tamne ble stazice, kar u uas smo hodil,
za prit do čičice z luminom svietil.
Pa kadar je lunca začela svietit,
letiel smo do jubce, sarce ji hladit.
Lunca, lunca beneška, kuo lepuo svieti,
od moje jubce njie plave oči.
Usaka naša dolina pod njo se lašči,
Nediška, Rečanska an Dreška.
Lunca, lunca beneška.
So zbieral se fantje na sredi vasi
an gledal čez brieg kuo se lunca budi
an kadar svietit je začela po host,
uzel so kitare, pod okna šli gost.
Lunca, lunca beneška, kuo lepuo svieti, …
Možje tan po puoju so njive skopal,
ku lunca j’ bla mlada, trešjet so igral.
Ku ratala stara, zaparu j’ oštir,
so vargli proč karte, sadit šli krompier.
Lunca, lunca beneška, kuo lepuo svieti, …
Pa pride an dan, ko ta sviet zapustmo,
nesli nas bojo u to čarno zemjo.
Za lahko prenest tisto večno tamo
še lunca beneška svietila nan bo.
Lunca beneška svietila nan bo!