Ko pogledam to nebo, bi te najrajši ugriznil u koleno
in ko voham to travo, dol na vrtu lih zdej pokošeno.
Mi je žal, da nisem bolj nor, bi se ulegel na njo
in se d’ru kot žival mi je žal, da nisem bolj vtrgan,
ker noben ne bi gledal če dol bi ležal.
Ko zagledam te oči, dobim takšne mravljince po nogah,
da bi lahko tekel 7 dni in za zaspat bi rabil še konja.
Bi se ulegel in gledal v luno in se d’ru v njo kot najbolj zmešani psi
in potem bi hladno zaspal, tako hladno kot lahko le truplo zaspi.