Sanjal sem, kako imava pot do neba,
zjutraj tja do zvezd, zvečer do srca.
Štejem, da zaspim, a je ni,
manjka njen dotik, da me umiri.
Menjal sem za noč, ki je dala del nje,
menjal sem za vse, kar nosi njeno ime.
Čutim in želim zelene oči,
slajše kot vzdihljaj, ki se je skril.
Ko je ni, ne zaspim,
na blazini ni mehko.
Ko je ni, se mi zdi,
če si sam, ti ni lepo.
Višje od neba grem še vedno lahko,
višje kot s teboj, nikoli ne bom.
Posadil sem cvet, ki ne cveti,
neiskren poljub, ki zaboli.