Tisto pomlad na hladni gozdni poti,
nobeden ni vedel kam pripeljejo sanje,
nisi se ozrl in nisi ne pomislil,
odšel si za svetlobo v tihi majski mrak.
Kako se počutiš v obleki življenja,
kako se počutiš v svoji deželi.
Skozi leta potuješ narahlo in neslišno,
skozi leta potuješ grenko in prehitro,
skozi leta potuješ narahlo in neslišno,
skozi letaaa.
Tisto pomlad, ko je lovec postal svoj plen,
en korak preveč preko nevidne meje,
bil si še premlad in bil si preslaboten,
skočil si na konja, ki ne ve kaj pomeni strah.
Kako se počutiš v obleki življenja,
kako se počutiš v svoji deželi.
Skozi leta potuješ narahlo in neslišno,
skozi leta potuješ grenko in prehitro,
skozi leta potuješ narahlo in neslišno,
skozi letaaa.
Skozi leta potuješ narahlo in neslišno,
skozi leta potuješ grenko in prehitro,
Skozi leta potuješ narahlo in neslišno,
skozi leta potuješ grenko in prehitro,
Skozi leta potuješ narahlo in neslišno,
skozi letaaa, skozi letaaa, skozi letaaa…