Helena pridi, greva na izlet,
pod mostovi spijo sanje in čakajo,
plaziva se tiho in jih primeva na hitro,
odpeljale naju bodo tja, kjer so doma.
Šumijo trave pod tvojimi nogami,
prihodnost ti se smeje, misliš na oba,
mirno je vse pred tvojimi očmi,
srečen je tisti, ki pri tebi spi.
Prosim, objemi me, ne zapuščaj me,
naj enkrat prideva do dna,
midva ne najdeva poti domov
izpod globokega neba.
Kolesa ob ograji potujejo z oblaki,
otroci tečejo na topel dež,
poslušam bitje tvojega srca,
dan je že mimo, ko se prebudiš.
Nekaj me dotakne in strmim v mrak,
ko da bi slišal, da nekdo kriči
in vse me plaši, vse boli,
v zvezah vidim nove poti.
Prosim, objemi me, ne zapuščaj me,
naj enkrat prideva do dna,
midva ne najdeva poti domov
izpod globokega neba.
Midva ne najdeva poti domov.
Prosim, objemi me.
Midva ne najdeva poti domov
izpod globokega neba…