Vzcveteli so bili kostanji
pred hišo domačo spomladi,
z neskončno opojno belino
cvetijo pod našo planino.
Pod krošnjami hiša je stala,
z razkošnim se cvetjem bahala,
zdaj prazna je tamkaj ostala,
le veter raznaša bel cvet…
Zvabila nas pot je v daljino,
speljala nas v mesto je sivo,
kot v vetru povsod razmetani
vsak zase sedaj smo ostali.
Skoz okno ozrem z bolečino
se v pusto betonsko sivino,
na bregu pod našo planino
pa v cvetju kostanji so spet…
Kje kostanj moj cveti, kje sto cvetov diši,
kje veter boža dom, kje listje šelesti?
Po stezi čez polje odšel bi rad domov,
med cvetjem med kostanji našel bi svoj rodni krov!