Pameten moj Floki, kuža fletnega bolni
Vse od jutra do noči, pod nogami mi vrti
Dolga ima ušesa, pa ne sliši vsako stvar,
Flokiju le to je mar, kar dobi v dar.
Pa je mali Floki, kuža ki imam ga rad,
le bolj čudnih je navad, po značanju pa je zlat.
Pasja je zvestoba, trajnejša od vseh deklet.
Bister Flokijev pogled, mi polepša svet.
Kadar Floki se zjezi mi, zarenči…
takrat z mano na sprehod si v park želi!
Ga ljubezen zvije, tuli na vso moč,
preživel bi s psičko rad si noč.
Zlepa ne prenese zvonca hišnega,
in kasanta brž zavoha poštarja,
kadar pa pod noč prijazno godrnja,
v posteljo se k meni skobaca.
Boljšega kot Floki, ni nikjer prijatelja,
v dno srca me on pozna,
z mano joče, se smehlja.
Ve za vse slabosti, čuti kdaj sem žalosten,
z mano vred je radosten in če treba len.
Kuštravo mi glavo, rad nasloni na roke,
mu potožim vse skrbi, v vseh stvareh z menoj drži.
Če za mizo dremljem, brž v naročje prihiti,
in od radosti močno, bije mu srce.
Pa mi z mehkim gobčkom znova začeblja,
brž zdivjava na potep med travnika.
Vsa drevesa, pridno Floki ovohlja,
in razburjen z repom pomahlja.
Kadar zgrabi ga najhujši pasji bes,
je gotovo buldog se priplazil vmes,
pridi Floki, kaj bi se jezil počez,
tu pri meni varen si za res!