Kje v nebo kipe planine in se večni sneg blesti,
strmi gorski so bregovi, tisoč rož na njih žari?
Kje iz tal še vro studenci čisti kot oči deklet,
kje se pletejo stezice in ob njih sto barvnih cvetk?
To je moja domovina sinjega neba,
to prelepa je Gorenjska, kjer sem jaz doma.
Koderkoli pot me vodi, ona z mano je,
saj je vedno v mojih mislih, polni mi srce.
Kje prijazne so vasice in domači kruh diši,
kje odmeva nežna pesem, vrisk prek travnikov doni?
Kje so srca mehka, topla, blage misli in želje,
kje najlepše zvon pozvanja, okna nageljni krase?