Slepec
Ansambel bratov PoljanšekSonca ni nikoli videl in ne lune, zvezd sijaj,
ne oblakov na modrini, rož, ki jih natrosi maj.
Gledal ni morja valove, videl belih ni planin,
trat zelenih in vinogradov, ne vasice sred’ dolin.
A v prsih je nosil ljubezen, svetlejšo kot drugi ljudje
in pel je o soncu in zvezdah, čeprav je jokalo srce
in s pesmijo nežno, drhtečo ljubezen je trosil med svet,
pričaral z njo večjo lepoto kot vigredi sončne je cvet.
Le z dlanmi lahko pobožal kodre svojih je otrok,
le poslušal ptic napeve, temne reke tihi tok.
Videl ni ljubezni blage v modrih ženinih očeh,
slutil le svetlobo dneva v tihih žalostnih nočeh.
ne oblakov na modrini, rož, ki jih natrosi maj.
Gledal ni morja valove, videl belih ni planin,
trat zelenih in vinogradov, ne vasice sred’ dolin.
A v prsih je nosil ljubezen, svetlejšo kot drugi ljudje
in pel je o soncu in zvezdah, čeprav je jokalo srce
in s pesmijo nežno, drhtečo ljubezen je trosil med svet,
pričaral z njo večjo lepoto kot vigredi sončne je cvet.
Le z dlanmi lahko pobožal kodre svojih je otrok,
le poslušal ptic napeve, temne reke tihi tok.
Videl ni ljubezni blage v modrih ženinih očeh,
slutil le svetlobo dneva v tihih žalostnih nočeh.