Milo slavček pesmi svoje mi prepeva v tiho noč,
veter pa narahlo boža nagelj moj lepo cvetoč.
In njegova pesem spomni me na tiste srečne dni,
ko na prsi si pripela rdeč gorenjski nagelj mi.
Zdaj pa nagelj moj sameva, z njim sameva mi srce,
žalostno mi poje slavček, pozabila si na me.
Utihnil je na vrtu slavček
in v temno noč je odletel,
pod oknom nežno glas kitare
kot rahel vzdih je zazvenel.
Glej, vrnil sem se, drago dekle,
kot mi velel je glas srca,
ljubezen prava in iskrena
nikoli ni pozabljena.