Če je kdaj srce otožno, kot je tih jesenski dan,
si harmoniko oprtam in si valček zaigram.
Mirna topla melodija mehko boža mi srce,
razvedri se lice moje in oči mi zažare.
Kadar je srce nemirno, kot je veter vrh gora
zaigram poskočno polko, kot jo le Slovenec zna.
Zraven pesem si zapojem in zavriskam prav glasno,
da sprašujejo dekleta, kdo le zna tako lepo.
Harmonika je vedno zvesta, nikoli me ne goljufa,
kjer jo pustim, tam me počaka in vedno nežen glas ima.
Zato pa rad jo s sabo vzamem, po svetu skupaj vandrava,
povsod midva sva dobrodošla, veselje, radost trosiva.
Harmonika je vedno zvesta, nikoli me ne goljufa,
povsod midva sva dobrodošla, veselje, radost trosiva.