V kot gostilne se je usedel
naš stari furman vsem poznan,
da bi spomine spet razpredel,
kako je fural noč in dan.
So iz Tuhinja led vozili
na ostre žage kamniške,
ob kopah oglje naložili,
speljali ga na kraje vse.
Pik pok pik, pik pok pik, še odmevajo
biči po dolini,
čijo, bistaga, se prepletajo
furmanski spomini.
Bog dej, zapeljali so
furmani k gostilni,
kmalu bo pozabljeno,
a vendar je bilo lepo.
Vse krčme konji so poznali,
kar sami so zavili tja,
pa tudi furmani so radi
zvrnili vsaj kozarčka dva.
Ko mimo oken so peljali,
kjer je bilo dekle doma,
so z biči pokali vsi radi,
da bi dekle jih slišala.