Samevala sem dolge dni, noči
in hrepenela, da boš z mano ti,
saj dobro veš, kako vse zadehti,
ko najin tih večer pod noč vzdrhti.
V dolino bo že zdavnaj legla noč,
ko boš prihajal mimo zadnjih koč
in te bo gnala tista skrita moč,
ki zlila se v poljub bo vroč.
Rad te imam!
Glej, da zgrešil ne boš luči!
Zate vse dam!
Dobro veš, zame si le ti.
Bo večerni zvon zapel
za naju tja pod vrhe,
ko mi z nežno, vročo roko
razkuštral boš lase.
Vidim luči.
Zvezda tam naj ti kaže pot.
Noč že drhti.
Sije mesec naj vsepovsod.
Bo večerni zvon zapel
za naju tja pod vrhe,
ko mi z nežno, vročo roko
boš razkuštral lase.
Bila sem dolge dneve vsa v skrbeh,
da ne zašel na tujih bi poteh,
naj mi za vselej zgine z usten smeh,
če hrepenenju kdo poreče greh.
Kresnice pot naj ti pokažejo
in plahe srne naj te varjejo
in v temno smrečje naj te skrijejo
dlani, ki vselej hrepene.
Rad te imam!
Glej, da zgrešil ne boš luči!
Zate vse dam!
Dobro veš, zame si le ti.
Mehko legle so megle
na znane ozke steze,
tvoje okence bom našel,
saj vodi me srce.
Vidim luči.
Zvezda tam naj ti kaže pot.
Noč že drhti.
Sije mesec naj vsepovsod.
Ko večerni zvon zapel
bo nama tja pod gore,
vroče zaigralo spet
bo sreče žejno srce.