V Radence pot me pelje,
kjer najdem mir, veselje.
Tu se igra narava,
voda treh src prezdrava.
Mesto prične se s parki,
s sončno nežnimi žarki,
polno vseh rož dehtečih
vedno so le Radenci.
Kapela s hribčki in klopotci
vsa sanjava in igrava.
Mura počasi svojo pot gre,
saj poslavlja se težko.
V polmraku te pomladi
svet bil samo je najin,
rahlo kot vetrič tiho
dahnila si nemirno.
Si se tesno privila,
solze v očeh si skrila,
slutila že takrat si,
da bom prekmalu odšel.
Vračam se poln spominov, sreče,
zdaj srce ni več boleče.
Kdor doživel te je resnično,
vrnil spet se bo nazaj.
Bim, bam, bom,
bim, bam, bom.
Srca tri,
Radenci!