Tak’h ni n’ker l’di, kokr na Gorenjskem,
v’lik skrbi skp drži, gliha vkp nas štriha!
Vsakmo j’ mar, če maš dnar, da le daš zan’ fraklc,
pa če gr’nt gre na k’nt, boš zapil še gv’nt!
Oštja, ni jeh ledi buolšeh kt Primuorci!
Ma so vsi frdamani, vs’k ga pridno žiehta.
Tuanček pa lubet zna, ke uokul se fjehta!
N’jde kluč, j’ma muč, kr’tka z njim je nuč.
Čudne fsi sorte mi štajerski smo ludi,
križem kraž zbivle glaž, naj se Štef ne jezi!
Saj je tak toti vsak, vinca si nalivle,
drugi dan, te je križ, mačka si vloviš.
Tu se vej, bulšeh nej, kukr sa Dalenjci!
Vse b’dau za n’bokau še v pasliedna ura.
Al’ taku nej sladku me nebjen še stisnu.
Stran pastau suj bokau, če pr’mjan b’rad spal.
Vsi skupaj smo pa le ljudje,
ki čutijo, kaj je srce.
In kadar se vsi srečamo,
veselo spet se objamemo.