Tam sredi noči ena lučka gori,
prijat’lje tja vabi, domov ne pusti.
Že spet bo veselo, bo spet luštna noč,
saj lučka spet vabi na vso moč.
Tu v krčmi skrbi ni, razlega se smeh,
prisedi sem, bratec, raztegni nam meh.
Na mizo daj, Micka, domač’ga bokal,
da žejen nihče ne bo ostal.
Na vasi, če lučka kje gori,
tam fantje zbero se ob polnoči,
doma pa dekle čaka vso dolgo noč,
zato, fantič, pojdi, predolga bo noč.
Kdor zunaj ostane, sam je kriv,
od fantov z vasi je vabljen bil,
zato pusti me, če me še prebudiš,
ključa kamrice ne dobiš.
Najlepše domača nam pesem leži,
ko tiho harmonika zraven zveni.
Pod oknom pri ljub’ci mi vsi zapojo,
da huda preveč name ne bo.