Jaz sem smučar super klasa,
ne bojim se n’č strmin,
sam drvim prot’ dolin,
lep in krasen, sploh sem fin.
Sem in tja in levo, desno,
mal’ naravnost, mal’ na glih,
švignem tih kot prepih,
da ljudem zastaja dih.
Čez strmino z vso brzino
jaz vijugam mimo fanc,
saj sem Franc, boljš’ kot Šranc,
prestrm zame noben ni klanc.
Smučke krasne, čevlje špasne,
lep sem kakor maneken,
Franc požen’, prav noben
ti ne seže do kolen.
Stil ‘mam krasen, rahlo glasen,
noge skupaj jaz tiščim,
ne spustim, skup držim,
ko za šankom jaz stojim.
Kot za stavo pa na glavo
zadnjič padu sem v sneh,
to ni greh, vsi v smeh,
ko sebe sem iskal po tleh.
Kjer jaz smučam, je čistina,
vse, kar tam je, stran beži.
Glejte vsi, Franc drvi,
še kakšna smreka odleti.
Klan’c pokonc’ se mi postavi,
trešu vanj sem kot hudik,
no še krik in zapik,
zagipsan sem kot spomenik.