Hudič se je ustrašil, prazen je pekel,
če bo tako odlašal, bo na kant prišel.
Je skočil v rdeče hlače, spodvil kosmati rep,
pregrešno Zemljo našo vzel je v precep.
Kosmata je ušesa vsepovsod napel,
odkril je tol’ko greha, da bi vse objel.
Vodila je v nebesa le vsaka stota pot,
hudiča so čakali povsod.
Za prvim grmom srečal je zaljubljenca,
vsak zase poročena sta oba bila.
Na njivi si skočila sta gruntarja v lase,
odnesel njuni duši je v pekel smeje.
Je hodil po fabrikah, režal se glasno,
je po papirjih stikal, držal se za glavo,
povsod so kakor srake vsi kradli noč in dan,
da je bilo še zlodeja sram.
Lalala, lalalala, lalalalala,
lalala, lalalala, lalalalala,
je fovšarija tlela med ljudmi tako,
da vsa dežela grela s tem bi se lahko.
So rekli modri dedje, kaj bi se potil,
uživaj to življenje, dokler si še živ.
Nedolžen pač od rojstva je človek zmeraj bil,
saj sam hudič prav vsega je kriv!