Prelepa Gorenjska, ponos si mi ti,
kdorkoli te vidi, te znova želi!
Gorovja, planine in bistre vode,
zelene doline povsod te krase.
Spomladi, ko planšar odide v gore,
ko mora pustiti v dolini srce,
takrat se odeneš v tisoč cvetov,
pastir pa zavriska, ker pušeljc ‘ma nov!
Ne bom te pozabil, kjerkoli bi bil,
preveč sem lepot se že tvojih naužil!
Očaka Triglava le kdo ne pozna,
v jezeru čolnič se v vetru igra.
Ponoči, ko fantič na lestvi stoji,
ko od svoj’ga dekleta rdeč nagelj dobi,
takrat se mu lunca poredno smehlja,
a fant si zavriska, ker nagelj ima.