Naj povem vam zdaj med brati,
vse nar’dit ne moreš hkrati,
to popolna zmeda je.
Če močan sem, je narobe,
če bolan sem, grem po gobe,
vse, kar ni normalno, je zame.
Če se smejem, se ne jočem,
če se jočem, se ne smejem,
kaj naj revež jaz nar’dim?
Zdaj igrati, govoriti,
se smejati in potiti,
v tej zmešnjavi se jaz izgubim.
Ja, jaz sem vse že preizkusil,
pete, jezik si nabrusil,
vse sem probal, naredil,
zraven močno se potil.
Ja, bil sem tudi pri zdravniku,
vprašal ga, kaj naj nar’dim,
je reku, da norim.
Če sem sit, pač nisem lačen,
kar naprej v špajzo skačem,
zmerom ‘mam še apetit.
Sred’ noči ne morem spati,
če pa spim, ne morem vstati,
sam’ga sebe sem že zdavnaj sit.
Le z muz’ko je Franci komplet,
ko pojem, so vsi brez besed.
Le muzika me razvedri,
da vriskam in pojem vse dni.
Kadar jaham, jaz ne maham,
kadar maham, že razjaham,
jest na jahanje sem nor.
Če sem tih’ ne morem peti,
če sedim, ne znam hiteti,
sem pač tak, kot so me naredil.
Če Košir je brez trebuha,
siten bil bi kakor muha,
moj trebuh nikol’ ni suh.
Če sem sam, ni drugih zraven,
če so drugi, jaz sem glaven,
v zmedi tej sem spet se ga napil.
Ja, jaz sem vse že preizkusil,
pete, jezik si nabrusil,
vse sem probal, naredil,
zraven močno se potil.
Ja, bil sem tudi pri zdravniku,
vprašal ga, kaj naj nar’dim,
je reku, da norim.
Če s seboj se pogovarjam,
sam’ga sebe ogovarjam,
ta Košir je mal’ čez les.
Če se tikam, se ne vikam,
če se vtikam, druge špikam,
še možgani moji so počez.
Le z muz’ko je Franci komplet,
ko pojem, so vsi brez besed.
Le muzika me razvedri,
da vriskam in pojem vse dni.