Dolgo se poznava že, saj bili smo sosedje,
v vrtu sva igrala se skoraj vse poletje.
Dozorela sva skrivaj, nežno se zaljubila,
bil je to najlepši maj, ki ne vrne se.
Najin vrt lepo cvete, mali raj za otroke,
leta minejo molče, ne pa naše želje.
Vse je prav in vse lepo, a postajam otožna,
za ljubezen najino ko da časa ni.
Noč diši po pravljici,
naju vabi v tiste dni.
Najine so vse poti,
z roko v roki greva,
tiho se utrne zvezda
in v objemu gozda
me poljubi kot nekoč.