Tja v pozno že noč se mi maje korak,
za dne lepo je bit’ doma,
najti moram cesto še do tja,
ker vinček je bil spet prevroč!
Saj sredi megle je še daleč do dne,
svetilke pa se mi vrte,
a četudi me pocitra vrag,
našel svoje hiše bom prag!
Vem, da spet mi bo žal,
če zdaj pojdem domov,
zdaj domov, zdaj domov.
Žena ure kar tri
že na vratih stoji!
Le nikar že zdaj domov!
Le urico še, le še kupici dve,
da belega pričakam dne!
Naj še enkrat svet se zavrti,
prinesi še kupice tri!
Obljubil ti bom kar zahtevala boš,
da bom odslej spet priden mož.
Daj, točajka, vinca še za tri,
saj sonca prek hribov še ni!