Vsak večer se tiho splazi
Jakec k Mišiki v vas,
saj on ve, da v njeni kamri
ni nikoli mu dolgčas.
Polno hrepenenja se mu
k Mišiki sedaj mudi,
ker se v njeni majhni kamri
prav sladko zaspi.
Moja mala Mišika,
vsak ti reče, da te ljubi in te rad ima,
samo ne verjemi nič,
laže in ti past nastavlja tale fičfirič.
Moja mala Mišika,
ne poslušaj drugih, meni le verjemi ti.
Jaz bom vedno mucek tvoj,
ki bi te pohrustal še nocoj.
Ker je Jakec kampelc pravi,
se izkaže on, kot zna.
Mišiki napiše pismo,
vabi jo na kon’c sveta.
Čaka Jaka jo pod oknom
in vzdihuje noč in dan.
»Jaz te ljubim, Miška moja,«
reči mu ni sram.