Rad odhajam gor v planine,
tam pohajam sredi skal.
Čujem petje iz doline
sem v zavetje trdih tal.
O poj, dolina, mi pesmi žive
in z njo planina in skale sive.
Visoko plove naj tja v vrhove,
vse naokrog naj se glasi:
Kdor le more, naj gre v gore,
pota prosta tam leže.
Naj na poti ga ne moti
megla gosta in skale.
V planinah sonce sije,
v dolinah so megle.
Tam v skalovju še odmeva
vrisk pastirja hej, juhej.
Pobelil kmalu bo sneg planine,
gozdove temne, poti v doline.
Zaprle bodo se koče male,
na njih ostal bo lep spomin.
Zdaj s planine moram iti,
posloviti se od nje.
Drugo leto pa spet vneto
meril njene bom steze.