Ha, ha, ha, ha, ha, ha,
jaz sem še vedno ta,
Franc Košir,
pijem pir,
da potem doma je mir!
He, he, he, he, he, he,
jaz ne dam se še,
skočim sem,
skočim tja,
tud čez plot, če nizek je.
Hi, hi, hi, hi, hi,
še vedno mi sedi,
gor na glav’,
prav na glav’,
moj klobuk vihrav.
Ho, ho, ho, ho, ho,
kaj iz mene bo,
saj tako
še starost
me zgrešila bo!
Se Franci še ne da!
In prav ima!
Čedalje mlajši je!
Res še pa še!
Ta mlade daje v koš!
Je pravi mož!
Saj otročiček, Franc, postal še boš!
Je Franci res naj naj,
življenje mu je raj,
odšteva leta svoja si sedaj,
ha, ha, ha, ha, ha,
se Franci res še ne da,
ne čaka ga še penzija!