Smo gasilci mi zares,
gremo vsi na pomoč,
vse gasimo mi počez,
mal’ podnev’, več ponoč’.
Špricamo mi zmeraj vse,
če gori kaj al’ pa ne.
Na pomoč, na pomoč,
to je bil gasilcev znak,
na pomoč, na pomoč,
danes dere se že vsak!
Sem gasilec z Jesenic,
to je res, to ni vic,
vsi smo Jeseničani
v pozor zbrani vsi.
Vedno smo pripravljeni,
saj se zmerom nam kadi.
Na pomoč, na pomoč,
kličejo sedaj že vsi,
na pomoč, zraka ni,
preveč se z raufankov kadi!
Franci naš zares gasilec je ta pravi,
vsak dan nosi šlem, da ne faše jih po glavi.
Ko gasi, on prvi se ob šank postavi
in gasi vse dni, najraj’, če ne gori.
Ko udari plat zvona,
jaz zdrvim, kar se da,
ker se mi tako mudi,
se zgodi sto stvari.
Kar brez hlač sem ven letel,
a na glav’ sem čevelj ‘mel.
Na pomoč, na pomoč,
sam sem tulil na ves glas,
na pomoč, na pomoč,
je zbežala cela vas.
Franci naš zares gasilec je ta pravi,
vsak dan nosi šlem, da ne faše jih po glavi.
Ko gasi, on prvi se ob šank postavi
in gasi vse dni, najraj’, če ne gori.
Ko pa je sosedov hlev
sred’ noči zagorel,
z vodo smo ga fejst zalil,
celo noč smo gasil.
Zjutraj smo bli zlo vesel,
v hlevu ni sploh nič zgorel.
Vodo daj, vodo daj,
zgorele krave niso – ne!
Vodo daj, vodo daj,
a so utonile vse!