Enkrat ja, enkrat ne,
muhe ženske begajo me.
Vse so po vrsti navihane,
najbolj pa ena muči me.
Enkrat ne, enkrat ja,
tista me prav dobro pozna,
da se prikupim, ji šopek dam,
pa se ne zmeni zanj.
Take so ženske,
vlečejo rade,
enkrat prav sladke so,
enkrat nas varajo.
To so te muhe,
ženske navade,
vendar ko moja boš,
denem te v koš.
Enkrat ja, enkrat ne,
res je zvito moje dekle.
Ljubko me kliče in vabi me,
vendar za hrbtom smeje se.
Enkrat ne, enkrat ja,
vedno se izmikati zna.
Flirta in hodi po čudnih poteh,
pravi, to sploh ni greh.
Enkrat ja, enkrat ne,
saj mi še srce odpove.
Tiho potrkam na okence,
drugi njen ljubček mi odpre.
Enkrat ne, enkrat ja,
spet jo vidim, z drugim kramlja.
Rečem: »Nasvidenje, nisi za me!«
Ona pa: »Čakaj še!«
Enkrat ja, enkrat ne,
vsakič mi pokaže roge.
Prosim kleče jo za en poljub,
dobim pa klofuto za ves trud.
Enkrat ne, enkrat ja,
mož postaven sem, kar se da
in ko bi prstan podaril ji,
rekla bi: »Joj, tišči!«