Tiho zvene gosli, klarinet skozi mrak.
Nocoj tam na svadbi pleše fantič moj.
Vendar moj fant ni med svati svat, kot nekoč,
on mladi je ženin nocoj.
Moje srce, tiho reče mi, govori:
“Imam ga še zmeraj rada, kot nekdaj”.
Vem, vem srce, saj zato teko iz oči
solze v moje bele dlani.
S temi dlanmi sem ga božala preko las,
le zanj so sijale vse dni te oči.
Moje srce mi odgovori reče mi:
“Jaz bilo sem zanj vse noči”.
Gosli pojo, polno svetlih zvezd je nebo.
Pomlad kot nevesta, mlada gre skoz vas.
Vendar ne bo vasovat prišel, fantič moj,
z nevestico pleše nocoj.