Očka, zakaj tajiš, da jaz nisem hčerka tvoja?
V duši pa te skrbi, kakšna bo usoda moja.
Za drobne radosti, ki si z mamico jih imel,
meni si ukradel del življenja, ki ga ne bi smel,
nihče drug kot ona me še ni objel.
Kolikokrat na dan bi jaz rada zaklicala
tisto besedo, ki zamolčana je ostala.
Ko pa se noč stori, si v mojih sanjah ti,
s tabo se sprehajam tam med parki, ki jih videt’ ni,
drugemu pa moram dobro jutro voščiti.
Kadar pa pride dan, ko bom ob tvojem grobu stala,
s solznimi ti očmi za življenje rekla hvala.
Mar mi ne bo ljudi, ki o nama govore,
da oči so moje kakor tvoje mi obarvane,
vem, da v prsih mojih bije tvoje mi srce.