Vsak večer pri meni spiš,
v objemu mojem se zbudiš,
kakor luna svetiš se,
podnevi, v temi, sred’ megle.
Še zadnjič rečem ti, dekle,
poglej v oči me, prosim te,
še zadnjič se nasmehni mi,
ker z jutrom mi odšla boš ti.
Jaz pa še upam na naju dva,
da bova srečo enkrat še našla.
Čeprav jaz vem, da nisi ti dekle,
ki večno grela v postelj’ci bi me.
Nazaj ozrla si se le,
ko rekel sem ti: “Ljubim te!”
Nežno me pogledala,
nasmeh svoj mi namenila.
A vse to zdaj zbledelo je,
ko samega pustila si me.
Ti sploh ne veš, kako boli,
ko vse v trenutku se izgubi.
Še vedno upam na naju dva,
da bova srečo enkrat še našla.
Čeprav jaz vem, da nisi ti dekle,
ki večno grela v postelj’ci bi me.