Na deželi, kjer sem jaz doma,
sred gozdov ob vznožju pohorja,
tamkaj hiša je kamnita,
iz lesa in s skodlo krita,
stara lipa pa ob njej stoji, šumi,
veter maje njene veje,
v srcu ti spomin ogreje
na otroštvo, kjer sem bil doma.
Sem si obljubo dal,
ko sem gledal te planine,
stara vaška pot odpelje tja me do doline,
za vedno bom ostal
v skromni hišici na jasi,
lipa pa šumi
in spomine mi budi.
V tuji svet me je peljala pot,
videl sem lepote vsepovsod,
šel sem daleč v druga mesta,
kod me je vodila cesta,
pa me nekaj vleklo je nazaj,
skrit spomin se je predramil
in vrnitev mi naznanil,
saj najlepše biti je doma.