V neki je noči me mati pustila
pred tujimi vrati na tleh,
nihče ni videl, nikoli izvedel,
zakaj je storila ta greh.
naj ji za vse odpustijo bogovi,
vem, jaz ji nikoli ne bom,
saj ves ta čas, vsa ta leta samotna
vedela nisem za dom.
Ta mala s praga – rekli so mi vsi,
me božali, sočutno gledali,
a bridke bolečine ni zato
v mojem srcu nikdar manj bilo.
Ta mala s praga – vedno bo ime,
mi ga usoda v zibko dala je,
kot zadnje zrno peska v morju sem,
ker za nikogar svojega ne vem.
Komu povem naj, kako je brez doma,
brez toplih besed in dlani,
je kdo kje na svetu, ki me iz praznine
popeljal bi do korenin?
Ta mala s praga – vedno bo ime,
mi ga usoda v zibko dala je,
kot zadnje zrno peska v morju sem,
ker za nikogar svojega ne vem.
kot zadnje zrno peska v morju sem,
ker za nikogar svojega ne vem.