Pesem lepo slovensko povsod igram,
saj je moja in rad jo imam.
Sedem mi komaj let je takrat bilo,
ko mi je oče kupil harmoniko.
Vedel je, kako želel sem si jo srčno,
pa čeprav denarja malo je res bilo.
Spomnim še vedno maminih se oči,
solze v zgarane skrila si je dlani.
Vedel sem, zakaj se joče in jokal z njo,
prišepnil: “Nekoč igral bom lepo!”
Danes pojem očetu in materi,
izpolnjujem obljubo iz tistih dni.
Pesem lepo slovensko povsod igram,
saj je moja in rad jo imam.
Hodim po širnem svetu in vlečem meh,
solze privabim, mnogim prešeren smeh.
A nikdar ne bom pozabil otroških dni
in sreče, ki je sijala z oči.