Dolgo, že dolgo si mi ti
tiha, skrita simpatija,
ne upam ti povedati,
še sama sebi ne priznati!
Daljave, čas med nama so,
a misel moja k tebi pride,
kot vsako jutro žametno
nad hribom našim sonce vzide.
Saj vem, razburkati ne smem
gladine tvojega življenja,
čeprav srce želi si te
in bolno je od hrepenenja.
Morda nikoli ne izveš
za pozno cvetje te pomladi,
ki mnogokrat v plevelu kje
veni in vsakdo nanj pozabi.
Če simpatija kdaj
na dan bo priti smela,
bo ptica mojih sanj
znova poletela.
In pomlajena vsa
večerna zarja stkala
pramene bo zlata
v tančico upanja.