Če je luštno, čas hiti tako,
kot bi preganjal ga kdo.
To me potihem malo jezi.
Zakaj drvi, ko treba mu ni?
Le zakaj se zdaj ne vleče,
kot ob ponedeljkih se zna?
Kot se nekomu, ki vsak večer
sameva doma?
Ko večer postane noč,
se veselica prava začne.
Razgrete so že dobro pete
in vince je stopilo v glave.
Nam nocoj domače viže
izpod prstov rade gredo.
Nikjer obraza kislega ni,
vsi z nami pojo!
Pa za povrh še eno polko vrežimo,
še eno za slovo, da dobra mera bo,
ker smo pač take sorte muzikantje mi,
da se domov nikdar nam ne mudi!