Mnogo žalostnih misli potrka na vrata pod noč.
Več ne štejem jih, ne pričakujem, da več jih ne bo.
Kot jata temnih srnc nad časi, ko imela sem še mnogo sanj.
Plamen tih zagori. Upihnem ga, ker me skeli.
Saj vprašam se, kdaj mi z obraza je zginil smehljaj.
Morda tisto noč, ko je ugasnil tvoj blišč in sijaj.
Mar spet bi šla s teboj brez mej skoz puščave, morja in naprej?
Plamen tih zagori. Upihnem ga, ker me skeli.
Življenje vedno ve, kaj prav je.
Včasih pahne te na dno
le zato, da tam spoznal boš,
kaj je dobro, kaj slabo.
Ker življenje ne odpušča,
to, kar seješ, to dobiš.
Biti vreden dobrih misli
več je, kot lahko želiš.