Ko sva prvič se spoznala,
bil si mlad in poln moči,
tvoja strast bila je cesta,
rad kot veter vozil si.
A nihče takrat ni vedel,
da te cesta vzela bo,
mene samo, z malim sinkom,
tvoja strast pustila bo.
Bele breze valovijo,
v njih spomin tvoj še živi,
tu ljubezen si priznal mi,
in zlat prstan dal si mi!
Bele breze še cvetijo,
vendar tebe tu več ni,
kruta cesta te je vzela,
več mi za živeti ni!
Zdaj sem sama, z malim sinkom,
tudi on si v svet želi,
kakor očka, tudi sam si
veter čutiti želi.
A jaz v svojem srcu jočem,
se prihodnosti bojim,
sinka stiskam, ga objemam,
se zgubiti ga bojim!