Bil večer je sred’ poletja, veselica je bila,
luna sama je veslala po neskončnosti neba.
Z dolgimi lasmi kot vila si najlepša deklica,
z mano ves večer plesala, nežno me objemala.
Iz ljubezni čaše pila eno le poletje sva,
eno le poletje skrila sva oba na dnu srca.
Sam ne vem, zakaj odšel sem, niti pisal nisem ti,
vem, da čakala si name dolge dneve in noči.
Nocoj odšel bom v polja tiha,
kjer v mejah dišečih trav topel vetrček piha,
iz mesečine bom tkal spomine,
da jutro prineslo bi nove sreče poti.
Spet nocoj je veselica, lepa noč je kot takrat,
na plesišču sem zagledal znani slap pšeničnih las.
Rad bi rekel, pleši z mano, rad bi nežno te objel,
pa nocoj je drugi s tabo, nikdar več ne bom te smel.