Bil je večer, kres je gorel,
iskrice letele so daleč pod nebo.
S fanti sem stal, pil in kramljal,
ko z dekleti je prišla moja deklica.
V njenih očeh videl sem kres
in poljub kot ogenj vroč bil je tisto noč.
Klic iz goščav, tih in sanjav
naju nežno vabil je v tihe travnike.
Rekel sem ji, kaj se boji,
saj ljubezen med ljudmi tale svet vrti.
Slavček je pel, kres dogorel,
jaz pa svoji deklici rožico sem vzel.
Ko zjutraj sva odhajala domov,
pod mlajem sva objela se,
Zeleni venček veter je majal,
kot bi se moji deklici smejal.