Ko zacveti na novo pomlad,
odidem s konjiči njive orat,
brazda diši, iz nje vse buhti,
v zemlji začutim zaklad.
Rad se podam v svoj sadovnjak,
ponuja čebelam med vse sladak,
tisoč cvetov mi vrt okrasi,
poboža me veter lahak.
Na zemlji domači bom vse dneve ostal,
zemljico kopal in spet njive oral.
V zemlji domači raste sreča,
vso najbližjim svojim jo bom dal.
Vsako jesen med brajde rad grem,
verjeti ne morem svojim očem.
Sladko se mi spet grozdje smeji,
bogato rodi vsem ljudem.
Sredi vasi vse tisto povem,
kar me veseli in kar žalosti.
Zmeraj lahko z ljudmi sem iskren,
poštenje pri nas še živi.