Ženka me krega da dneve vse spim,
da se šele na večer prebudim,
v hiši pa tisoč je drobnih stvari,
ki jih le moški lahko postori.
Šef me preganja da delo stoji,
da se nikamor mi nič ne mudi,
da se ob kavi zamujam preveč,
hitro vse urce so preč.
Sestra me kliče le pridi domov,
nam vse pomagaj da lažje bo šlo,
potlej bom spekla najboljši kolač,
vsakdo pač svoje je sreče kovač.
Sosed jezi se, da vedno hitim,
niti za hip več z njim ne posedim,
če bom vse dneve divjal le tako,
srečal še sebe lahko.
Glavno je samo, da zdravi smo, drugo pa bo že kako,
sto pripomb pa gre nam skoz uho, jutri nam spet lepše bo.
Glavno je samo da zdravi smo , drugo bo počakalo,
nam povsod živeti je lepo, glavno je da zdravi smo.
Lojze mi pravi da res sem čudak,
včasih na zdravljal sem kot veseljak,
zdaj pa za šankom ne najdem miru,
vinca ne spijem nikdar brez strahu.
Hčerka mi pravi si čuden patron,
njene obleke res niso zastonj,
sinko zahteva samo še denar,
meni pa to ni nič mar.