Sto luči poigrava v nemirni se vodi,
veter z morja diši po neskončni svobodi.
Star mornar svojo usodo priveže v pristanu,
tam nekje v stari hiši zajoka otrok.
Pozno v noč stala sta na peščeni preprogi,
sanjala o rečeh, kot pred njima že mnogi.
Njen pogled je žarel tisto nežno svetlobo,
s solzo sreče v očeh tiho rekla mu je:
»Nocoj poletiva na krilih noči pod nebo,
naj nocoj se vse zvezde na nebu za naju prižgo.
Povej mi besede, ki hranijo moje srce,
naj ta noč vse življenje v spominih cvete.«
Jutra žar svet prebujal je v novo življenje.
Tisto noč sta prisegla na skupno zorenje,
varen dom, kup otrok in zvestobo do groba.
Dvoje srce se stopilo je v eno srce.