V zibelki se je smehljala lepa deklica,
nebogljena se v usode vetru je znašla.
Zrla skozi solze kdaj življenju je v oči,
sanjala o sreči in ljubezni za vse dni.
Podarila fantu svoje mlado je srce,
le za dom, družino vsa razdajala se je.
Leta so bežala in otroci so odšli,
dragemu pa kmalu so opešale moči.
Gledam drobno starko, vidim punčko zlatih las
in nevesto v belem, mlade mamice obraz.
Če bi le lahko, mladosti košček bi ji dal,
vsaj za hip v očeh veselja iskrice prižgal.