Tiho nocoj na večernem se nebu,
tisoč prižge naj nebeških luči,
le star mornar bo krmaril na sredo
z barko, ki dom je spominov in dni.
Glavo nasloni na mojo si ramo
in odpočij si to mlado srce.
Dokler si tukaj, na moji obali,
svetilnik si zame.
Moje morje ve, da v srcu jočeš,
da ti v duši zmeraj je hudo.
Ne predaj se, v prihodnje dni verjemi vsaj,
ker s teboj bom jadral vekomaj.
Niso le sanje, da bi pozabila,
da bi brezskrbno smejala se spet.
A pride čas, ko boš sama spoznala,
da na tem svetu je vredno živet’.