Suhokranjec sem, dekleta me privlačijo,
dal bi jim najboljša leta, dušo in telo.
Me srce je zapeljalo po Sloveniji,
rad užil bi malo sreče, a je zame ni.
Mi Prekmurke ne ležijo, ne razumem jih,
rade hitro govorijo, nič mi ni do njih.
Se Ljubljančank izogibam, ker za jih sem kmet,
raje dvorim tistim ribam, ki so za klepet.
Od zdaj naprej bom ljubil le še Suhokranjke,
ujeti se pustil le v njihove bom zanke.
Bom le še v Krki svoje trnke namakal,
le pred najlepšim gradom bom na zmenek čakal.
Od zdaj naprej bom le še Suhokranjke ljubil,
le v kraju čudovitem bom razum izgubil.
Ko pamet se mi bo do konca zameglila,
bom eno v belem k farni cerkvi zapeljal.
Korošice so prevroče zame in za vse,
si želijo nemogoče, z njimi pekel je.
Vse Gorenjke so preškrte, nič ne dajo mi,
kar naprej so z mano sprte, če denarja ni.
So Primorke jezikave, jim težko sledim,
Štajerke so za zabave, a se jih bojim.
Notranjke mi vse odtenke sive kažejo,
Belokranjke in Dolenjke me ne marajo.