Že kot mlad se je zavedal,
da bo pravi muzikant,
da napeve bo razdajal
naokoli tale fant.
Tam, na prleški ravnici
zlati dar je čakal nanj,
med vinogradi so klici
prebudili pesem zanj.
Še so sanje, še so želje,
še je tu, a zrelih let,
nosi pa naprej veselje
srčen prleški poet.
Neizmeren je občutek,
ko se pesem oglasi
in ustavi ta trenutek,
ter v večnost zadoni.
Ko pogleda prašne slike,
v mislih vrne se nazaj,
a pero še vedno sije,
kot sijalo je tedaj.
Marsikdo je šel po svoje,
on pa sebi zvest ostal,
srečen, ker srce mu poje
in naprej se bo podal.