V poročni obleki kot vila, se tam pred zrcalom vrti,
vsa srečna ne more verjeti, da končno nocoj se moži.
Naposled obstane, ko v cerkvi zvonovi glasno zapojo,
še malo in svojemu fantu zavedno obljubljena bo.
Kar enkrat zveže bog je večno kot nebo,
vajina skupna pot naj brez viharjev bo.
Tudi pod težo let ljubezen ne umre,
svojih prihodnjih dni zato ne bojta se.
Je ženin prišel z muzikanti, zasliši se vriskanje, smeh,
nevesta pa v kamrici svoji, je z mislijo daleč od vseh.
Razmišlja o letih deklištva, zdaj vzela od njih bo slovo,
in ravno, ko to premišljuje, jo prime njen fant pod roko.